Glavna cilja sprejetja Direktive 98/59/ES sta bila približati zakonodajo držav članic glede praktičnih ureditev in postopkov za taka odpuščanja ter zagotoviti večjo zaščito delavcev v primeru kolektivnih odpuščanj.
V skladu z direktivo se mora vsak delodajalec, ki namerava odpustiti delavce, posvetovati s predstavniki delavcev, da bi dosegli sporazum. Ta posvetovanja morajo vključevati vsaj načine in sredstva za preprečevanje odpuščanja ali zmanjšanje števila prizadetih delavcev in ublažitev posledic, zlasti z uporabo spremljevalnih socialnih ukrepov za prerazporeditev ali prekvalifikacijo presežnih delavcev.
Direktiva se ne uporablja za kolektivno odpuščanje na podlagi pogodb o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas ali za posebne naloge; za delavce, zaposlene v organih javne uprave ali ustanovah javnega prava; in za posadke morskih plovil.
Direktiva določa, da lahko države članice predvidijo, da lahko predstavniki delavcev zaprosijo za strokovno pomoč v skladu z ukrepi, ki veljajo na nacionalni ravni. Delodajalec mora predstavnikom delavcev posredovati vse ustrezne informacije, v vsakem primeru pa mora pisno posredovati naslednje informacije: razloge za svojo odločitev; obdobje, v katerem se bo izvedlo odpuščanje; število in kategorijo običajno zaposlenih delavcev; število delavcev, ki bodo odpuščeni; merila za izbiro delavcev, ki bodo odpuščeni; metodo za izračun nadomestila. Postopek za kolektivno odpuščanje je sestavljen iz treh faz:
Delodajalec pisno obvesti pristojni javni organ o predvidenih kolektivnih odpustih. To obvestilo mora vsebovati vse pomembne informacije o predvidenih odpuščanjih in opravljenih posvetovanjih, razen metode za izračun nadomestila. Če pa je prenehanje dejavnosti posledica sodne odločbe, je obvestilo potrebno le na izrecno zahtevo organa.
Delodajalec pošlje kopijo obvestila predstavnikom delavcev, ki lahko pošljejo pripombe pristojnemu javnemu organu.
Kolektivni odpusti začnejo veljati najprej 30 dni po obvestilu; pristojni javni organ to obdobje izkoristi za iskanje rešitev.
Države članice lahko uporabljajo ali uvedejo določbe, ki so ugodnejše za delavce.